ZIMSKA PRAVLJICA

Ena izmed koristnih stvari če imaš psa je, da si vsak dan na sprehodu in tako na tekočem z marsičem, kar se dogaja okrog tebe.
Dan pred Božičem je nenadoma udaril mraz, kakšnega ne pomnimo. Živo srebro se je spustilo tja do -15C in več. In ravno na ta dan se je v mestu, ob sprehajalni stezi, pod majhnim nadstreškom, z mobitelom v roki in plastičnim kovčkom pojavil čisto nov - brezdomec. Mlad, solidno rejen, s par dni staro bradico. Nikakor se ni ujemal s kontekstom, v katerem se je znašel.
Razmišljala sem, kdo ve, kaj se človeku zgodi, da pristane tik pred Božičem na cesti? Ta slika mi nikakor ni šla iz glave. Premlevala sem jo cel dan in zvečer ob Božični večerji sem te svoje misli delila s prisotnimi. V glavnem sem hotela razumeti, zakaj mnogo lažje pomagamo brezdomemu mucku ali psu, pri človeku pa vsi po vrsti pogledamo stran? To me je mučilo cel večer, saj imam sama doma muco - najdenko in psa iz zavetišča, kdaj pa kdaj obiščem brezdomce, ampak –  človek na cesti me najde popolnoma nepripravljeno! Še posebej tak, ki je vdan v usodo in ničesar ne prosi!
Po težki noči sem zjutraj v veliko darilno vrečo stlačila najtoplejši pulover, liter vina, med in nekaj hrane, ki mi je prišla pod roke. Z veliko tremo sem se odpravila tja. Najraje bi videla, da ga ne bi bilo »doma«! Zvedela sem za njegovo ime in usodo. Predlagala sem mu, naj se kar se da hitro reši nastalega položaja, do takrat pa sem mu naštela kar nekaj boljših prostorov za prenočevanje, vendar je bil zadovoljen tam, kjer je. Povedal je tudi, da medu ne mara. OK. Predlagala sem, naj ga zamenja za alkohol, če hoče?! Upala sem, da bo tam le začasno in da bo čimprej našel kakšno rešitev.
Še vedno je tam. Topel pulover leži na tleh, med je upam zamenjal za flašo rujnega. Dobila sem odgovor na svoje vprašanje. Človek ima za razliko od živali svobodno voljo in razum, s katerim se lahko vedno, tudi v najtežjih situacijah odloči, kakšno stališče bo zavzel do tega, kar se mu dogaja!