ŽURNAL 3

Žurnal je praznoval. 13.11. je povabil slovensko smetano v Grand hotel Union, na praznovanje 5. obletnice izhajanja na slovenskem trgu. Razkošno prireditev je profesionalno organiziral TNT events, unionski kuharji so poskrbeli, da so se mize šibile od dobrot različnih slovenskih pokrajin, Gal Gjurin je prav za to priložnost napisal priredbe ljudskih pesmi, ki so jih izvajali vrhunski vokalisti (Severa Gjurin, Tokac, Anika Horvat, Anžej Dežan, Jadranka Juras, Jose, Ana Dežman, Chris Eckman...), voditelja pa sva bila Matjaž Romih in moja malenkost.


Dvorana se je kaj kmalu napolnila (sejem bil je živ, bi rekel pesnik), a ugotovitev, ki nas je vse nastopajoče dotolkla, je bila, da ta »smetana« nikakor ni pripravljena poslušat blagozvočnosti napevov, niti tega, zakaj smo se zbrali, neverjetno je bilo to, da celo direktorja, avstrijca, ki jih je tekoče nagovoril v slovenskem jeziku (in ki je mimogrede tisti, ki je plačal vse tisto, kar so si tisti trenutek basali v usta), da celo on ni zanimal domače »smetane«! Nič ni pomagalo, da sva voditelja nekajkrat milo prosila za trenutek pozornosti, niti prošnja Anike za posluh, niti Anžejev govor o kulturi, saj, pravzaprav nismo bili niti slišani, kaj šele uslišani! Na koncu smo žalostni omagali in jim dovolili, da planejo na tisto, zaradi česar so pravzaprav prišli. Zadaj, pri kuharjih, pa smo pozneje čepeli nastopajoči in žurnalovci ter se spraševali, kaj se je  zgodilo s slovensko smetano, da je rok uporabnosti tako kratek?


Na nekem drugem dogodku pred kratkim sem doživela bridko razočaranje, saj je bilo najbolj pomembno, kako težko ogrlico s čuvajem vred nosi katera dama, jaz pa sem po dveh nastopih prišla tja za eno uro. Pogledat in »firbec past«. O,da ne bi! Ravno, ko sem ugotovila, kako prijazni da so in kako javne osebnosti mirno zaupajo svojo zgodbo takim, ki niso zlonamerni, pa se mi zgodi, da hostesa reče, naj si s prijateljico vzameva rožico pri izhodu, ker so namenjene odhajajočim in (kakor slučajno!) se tam znajde fotograf, ki s sočnim komentarjem poskrbi, da zgledava kot branjevki! Postalo mi je jasno, da moje delo v kulturi nikakor ne gre skupaj s tem, kar so takoimenovane »zvezde«. Nekatere stvari se mi zdijo enostavno neumne. Neetične. Po drugi strani pa par dni za tem igram razprodano predstavo v 3-raum anatomietheatru na Dunaju. V temi zagledam človeka, ki zlaga stole in postavlja sceno. Delavec, si mislim, a ne morem odmakniti oči, takšna karizma veje od njega. Pozneje izvem, da je to Hubsi Kramer, lastnik teatra, politični aktivist, režiser in igralec, ki je snemal celo s Spilbergom! Pove mi, da večino stvari dela sam, ker si ne more privoščiti, da zaposli dodatne ljudi. Toliko o etiki. O estetiki pa...de gustibus non est disputandum!