AVSTRIJA

Februarja so me poklicali s SLOVENSKE ZVEZE, če bi v Celovcu delala predstavo z naslovom PARTIZANI. Čeprav mnogi v Sloveniji menijo, da je ta tema že preživeta, pa naš politični vsakdan kaže, da še zdaleč ni tako. Zato sem z veseljem sprejela izziv. Toliko bolj me je začelo zanimati, ko sem zvedela, da tekst piše Avstrijec.
Kaj neki bo to?


Zdaj se že od 1. septembra s Pavletom Ravnohribom vsak dan voziva čez Ljubelj. Vaje so naporne, vožnje dolge. Ampak vse odtehtajo nova spoznanja, ki sva jih dobila ob tem!
Priznati moram, da smo tudi Slovenci obremenjeni s predsodki o Avstrijcih. Tukaj pa sem
spoznala, da niso vsi dolgočasni in ksenofobični desničarji, čeprav je zlo na kratek rok vedno
glasnejše in bolj opazno, kot dobro!
Presenetil me je najprej tekst, ki je napisan tako tankočutno in brez vseh obsojanj, ki samo odpira probleme starih in globokih bolečin in zamer, ter se sprašuje, kako jih preseči in živeti skupaj. Ljudje, ki so izdali svoje sosede, da so jih odpeljali in usmrtili v taboriščih in se za nagrado celo vselili v njihove domove, še danes živijo ob potomcih ljudi, ki so na tak način izgubili svoje najbližje. Ljudje, ki so se pridružili nacistom, so bili po vojni za kratek čas celo zaprti, a so kmalu spet zasedli prejšnje položaje in spet so odločali o njihovih življenjih!
In, ali je čudno, da Slovenci niso upali biti več Slovenci, saj so kot taki izgubili pravico do doma, izobrazbe, službe... In vse to samo zato, ker so se po vojni zavezniki zmenili, da meja poteka tako in ne drugače!
Ta tekst odpira razmišljanje tudi o vseh drugih podobnih vojnah, o razmerah in zamerah, ki se še vedno uporabljajo za razdvojevanje prebivalstva pri nas, kakor tudi o grozni bratomorni vojni, ki smo ji bili pred kratkim priča tako blizu nas, na takoimenovanem Balkanu!
Tako zrelega zapisa o 2. svetovni vojni Slovenci ne bomo sposobni vsaj še nadaljnih 50 let!!!
Zato zelo spoštujem igralce, ki so s Koroške prišli na šolanje v Ljubljano in s tem jasno dali vedet, da so Slovenci in da hočejo delat v slovenskem jeziku! In da se bodo zdaj skozi jezik gledališča hrabro lotili zdravljenja koroške duše in lastnih družinskih travm!
Zelo spoštujem avstrijske igralce, ki s tem vprašanjem nimajo pravzaprav nič in vendar se lotijo te teme in se celo naučijo par besed v njim tako tujem jeziku!
Toliko krasnih, svobodnomiselnih ljudi je okoli mene! Ljudi, ki jim nobena meja ne pomeni bariere! Ki vedo, da so fanatiki na obeh staneh, povsod so taki in drugačni ljudje, lahko se razlikujemo po barvi kože, veroizpovedi, jeziku... Pa kaj? Je kdo zaradi tega manj ČLOVEK?
KDO si jemlje pravico odrekat komurkoli prostor pod soncem? KDO je tako egocentričen, da si lasti nebo, pod katerim živimo? In KDO je sposoben ubiti ČLOVEKA, ali še huje OTROKA? KDO? Zame to enostavno ne more biti človek. Žalila bi živali, če bi ga poimenovala žival. Mogoče 'človekolika zver'. Kajti ravno to, da so na zunaj podobni ljudem, nas zavede, da jim zaupamo!
Zadnjič sem na TV gledala X – FILES, znanstveno fantastiko .Zgodba je bila v tem, da so nam iz vesolja poslali nek virus, ki se je naselil v ljudi in ti so potem kot terminatorji začeli pobijat vse okoli sebe! Posvetilo se mi je! To je to!!! Vsi Hitlerji, Stalini, Miloševići, Karadjići... so bili v resnici vesoljci, z nalogo iztrebiti človeško vrsto!


Ali pa je vse skupaj samo banalno zdravljenje zakompleksanih posameznikov, katerih himna je: 

'Vedno sem si želel takšno hišo, kot jo je imel moj sosed.
Prišla je vojna in dobil sem jo.

 

Vedno sem si želel lepo sosedovo hčer, ki me ni nikoli marala.
Prišla je vojna in lahko sem si jo vzel.


Vedno me je jezil sosedov pes, ker je pogosto lajal.
Prišla je vojna in lahko sem ga ustrelil.'